Slovenija kljub številnim mednarodnim opozorilom še vedno nima nacionalnega akcijskega načrta (niti vizije niti strategije) za uresničevanje človekovih pravic, prav tako pa nima vzpostavljenega institucionalnega spremljanja (monitoring) stanja. Zato pravzaprav ni presenetljivo, da ob varčevalnih ukrepih, ki sta se jih obe zadnji vladi lotevali za zmanjševanje krize, ni bilo narejene resne refleksije ali vsaj približno nepristranske ocene o vplivu le-teh na raven spoštovanja ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic.
Ekonomske, socialne in kulturne pravice so pomembne. Kljub Dunajski deklaraciji, katere 20. letnico smo praznovali pred kratkim in v kateri je mednarodna skupnost vnovič poudarila nedeljivost in medsebojno neločljivo povezanost ter univerzalnost vseh človekovih pravic, pa so te pravice v praksi še vedno zapostavljene. Predvsem zaradi zastarelih argumentov, da so neiztožljive, da se težko »meri« njihov napredek in njihovo uresničevanje, pa tudi zaradi njihove domnevno preveč ohlapne in programske narave nasproti domnevno bolj trdim in jasnim političnim in državljanskim pravicam. S krizo in sprejetimi varčevalnimi ukrepi so tudi v Sloveniji pretežno najbolj na udaru prav ekonomske, socialne in kulturne pravice, kar bi nas moralo vse zelo skrbeti. Priznani britanski strokovnjak ekonomije zdravja, David Stuckler, v svoji zadnji knjigi na primer s statističnimi podatki zadnjega desetletja dokazuje, da imajo varčevalni ukrepi uničujoče posledice na zdravje (in smrtnost) prebivalcev Evrope. Najbolj dramatične posledice se danes kažejo v Grčiji, državi, ki je imela eno najnižjih stopenj samomorilnosti – v zadnjem času se je število samomorov povečalo za 60%, varčevalni ukrepi na področju preventive HIV pa so botrovali 200% povečanju okužb z virusom HIV.
Mnogo bolj kot vlaganje v dokapitalizacijo ali reševanje slabih bank se državi lahko obrestuje vlaganje v izobraževanje, javno zdravstvo, zaposlovanje in socialno varnost. Izkušnje skandinavskih držav v času krize, še posebej Islandije, kažejo, da takšno vlaganje ne viša le družbenega blagostanja, pač pa neposredno vpliva tudi na okrevanje gospodarstva.
Pri nas se o posledicah varčevalnih politik odločno premalo govori v jeziku človekovih pravic ter ob dovolj konkretnih (merljivih) kazalcih. Ob analizah zmanjševanja ravni varstva človekovih pravic, ki so bile na primer narejene v Španiji ali na Irskem, se je pokazalo, da so zgrešene sistemske politike in nepremišljeni varčevalni ukrepi pogosto diskriminatorni in retrogresivni ter v popolnem nasprotju z načeli Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Ta od držav podpisnic (med njimi je tudi Slovenija) zahteva, da so ukrepi, ki zmanjšujejo raven pravic (pa čeprav v krizi), lahko le začasni, nujni in sorazmerni, nediskriminatorni in morajo obvezno ohranjati minimalno temeljno raven pravic.
Ob alarmantnem zmanjševanju standarda ekonomskih in socialnih pravic v Sloveniji se je na pobudo Ekvilib Inštituta oblikovala velika koalicija nevladnih organizacij za pripravo senčnega poročila za Odbor Združenih narodov o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah v Ženevi. Prezrte ali zamolčane informacije in opozorila nevladnih organizacij so ključni za kvaliteten nadzor Odbora, pa tudi za prepotrebno samorefleksijo države, saj so države v svojih poročilih žal izrazito nagnjene k olepševanju stanja, k opisom neoprijemljivih načelnih prizadevanj ali celo izpuščanju podatkov, ki bi lahko bili moteči. Prepričani smo, da so človekove pravice lahko močno orodje za doseganje družbenih sprememb, večje enakopravnosti in blagostanja. Čutimo se zavezane k opozarjanju nanje po svojih najboljših močeh. Žal pa je tako, da morajo opozorila in predlogi za izboljšave pogosto priti še iz tujine, da so predlogi in opozorila tudi zares slišani.
Manca Šetinc Vernik, Ekvilib Inštitut
[*] David Stuckler v svoji najnovejši knjigi: The Body Economic, Why Austerity kills
