Priročnik o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah

PRIROČNIK MLADIH AKTIVISTOV ZA MLADE AKTIVISTE

POPOTNICA PRIROČNIKU ZA (MLADE) AKTIVISTE

Pri Ekvilib Inštitutu smo tekom projekta Actright – mladi aktivisti za človekove pravice, katerega glavni namen je bil spodbuditi mlade za njihovo aktivno udejstvovanje na področju človekovih pravic, jim omogočiti mentorstvo in dati prostor za to udejstvovanje, spodbujati njihovo samostojnost in družbeno kritično aktivacijo, vzpostavili tudi Klub Actright. V njem se družijo mladi aktivisti, ki so se po naših izobraževanjih želeli še naprej aktivno udejstvovati na področju človekovih pravic in jih uporabiti kot orodje za doseganje družbenih sprememb, večje enakopravnosti in blagostanja.

S Klubom Actright smo oblikovali nov izobraževalni interaktivni modul za učenje oziroma osveščanje o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter diskriminaciji pri izvrševanju le-teh. Za vodenje takšnih izobraževalnih delavnic smo skozi projekt in dodatna usposabljanja izobrazili mlade aktiviste, s katerimi delavnice izvajamo po različnih slovenskih regijah (več o tem glej: www.act-right.si). Prav tako smo skupaj pripravili pričujoči priročnik o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki ga bodo mladi in seveda drugi aktivisti lahko uporabljali v svojih nadaljnjih aktivnostih, delavnicah osveščanja, gverilskih akcijah, organizaciji različnih peticij ter zahtev sedanji in prihodnjim vladam ipd.

Če boste priročnik uporabljali za osveščanje različnih ciljnih skupin, priporočamo poleg podajanja znanja o pravicah ogled dokumentarnega filma in/ali izvedbe interaktivnega kviza o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah po ogledu tega filma (glej poglavje 5).

Priročnik, ki je pred vami, je torej v veliki meri delo mladih aktivistov za mlade aktiviste. Ti bodo lahko svoje sovrstnike, pa tudi druge sodržavljane in sodržavljanke, osveščali o pomenu človekovih pravic ter spodbujali k večji participaciji, kritičnemu razmisleku in bolj aktivnemu državljanstvu. Da naše pravice ne bi bile samo pravljice in da kršitve človekovih pravic nikoli ne bi ostale prezrte.

Read More

Pravica do ustreznega bivališča

»Kje boste pa vi živeli pri 50-ih?«

Zapoved: 

»Vsakdo ima pravico do ustreznega življenjskega standarda zanj samega in za njegovo družino, vključno z ustrezno hrano, obleko in stanovanjem.« (11. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah). 

Dejstvo: 

V Sloveniji je praznih okrog 175.000 stanovanj. 

 V Sloveniji naj bi bilo po zadnjih podatkih praznih približno 175.000 stanovanj, a je cena nakupa oziroma najema kljub vsemu relativno draga (v primerjavi s primerljivimi državami). Zato je mnogim prebivalcem, kot so na primer mlade ali pa enostarševske družine, težko najti nastanitev. Država in občine bi v skladu z zagotavljanjem uživanja pravice do primerne nastanitve lahko posegle na nepremičninski trg in poskrbele, da bi bila prazna stanovanja dostopnejša tistim, ki jih potrebujejo.

-     

    

     Pravica do ustreznega bivališča

Pravico do ustreznega bivališča oz. namestitve povzema 11. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki jo hkrati umešča ob bok drugim pravicam, ki se nanašajo na ustrezen življenjski standard: "Vsakdo ima pravico do ustreznega življenjskega standarda zanj samega in za njegovo družino, vključno z ustrezno hrano, obleko in stanovanjem. Vsakdo ima pravico do varstva pred lakoto."

Mednarodno pravo torej prepoznava pravico vsakega posameznika do ustreznega življenjskega standarda, vključujoč primerno bivališče. Odbor Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice pravico do ustrezne nastanitve razume v okviru pravice posameznikov do varnega, mirnega in dostojnega življenja.

Glavni vidiki pravice do ustrezne namestitve zajemajo niz svoboščin ("freedoms") in pravic ("entitlements"). Med svoboščine sodijo:
- Zaščita pred prisilno izselitvijo in samovoljnim uničenjem posameznikovega doma.
- Pravica do zaščite pred poljubnim poseganjem v posameznikov dom, zasebnost in družino.
- Pravica svobodne izbire (kraja) prebivališča in svobodo gibanja.
Med pravice pa:
- Zajamčenost pravice do lastniškega/najemniškega razmerja ("security of tenure").
- Povrnitev ali nadomestilo/odškodnina za bivališče ali posest.
- Enak in nediskriminatoren dostop do ustreznega bivališča.
- Sodelovanje/vključenost v odločanje o vprašanjih, povezanih z nastanitvijo, na nacionalni in lokalni ravni.

      Zanimivosti, povezane s pravico do ustreznega bivališča:

      * Leta 2001 je bilo na svetu porabljenih 756 milijard USD za oboroževanje. Za isto leto se je ocenjevalo, da bi za izgradnjo vseh potrebnih stanovanj na svetovni ravni potrebovali 21 milijard USD.

     * Spolna diskriminacija se v mnogih državah kaže v zakonodaji, ki ureja področje dedovanja. Tako so ženske pogosto upravičene do manjšega dela zapuščine kot moški dediči, ali pa celo nimajo pravice dedovanja, še posebej do posesti, kot sta zemljišče ali hiša.

       * Prisilna izselitev ima na otrokov razvoj podoben učinek kot življenje na področju oboroženih spopadov.

       Povezava z ostalimi človekovimi pravicami

    Ustrezno bivališče je (pogosto) predpogoj za uživanje pravice do dela, zdravja, socialnega varstva, zasebnosti, šolanja ali oddaje glasu na volitvah. Posameznik se je morda zaradi prisilne izselitve primoran preseliti izven območja, ki mu zagotavlja možnost zaposlitve, ali pa morda postane celo brezdomec. Z izgubo uradnega prebivališča mu lahko postanejo nedostopne storitve zdravstvenega, socialnega in šolskega sistema, prav tako se ne more udeležiti volitev, s čimer so mu kršene zgoraj naštete (in druge) temeljne človekove pravice. Po drugi strani so v največji nevarnosti, da jim bo kratena pravica do ustreznega bivališča, posamezniki, ki so jim kratene pravice, kot so pravica do izobrazbe, dela ali socialne varnosti in druge. Prav zato ni presenetljivo, da je v Sloveniji, kjer je trenutno zelo visoka brezposelnost mladih, precej visoka tudi starost, pri kateri se mladi odselijo od svojih staršev.

Pridruži se Klubu ACTRIGHT in spoznaj, kako lahko mladi sami vplivamo na izvrševanje naših pravic!

Read More

Pravica do zdravja

»So zdravstvene storitve resnično dostopne vsem?« 

Zapoved:

»Vsakdo ima pravico do najvišjega dosegljivega standarda fizičnega in mentalnega zdravja« (12. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah). 

Dejstvo: 

Tretjini svetovnega prebivalstva niso dostopna niti najnujnejša zdravila.

Želja po zdravju in dobrem počutju sta zagotovo prvi na univerzalnem spisku človeških želja. Zdravje je hkrati socialna, ekonomska in politična tema, povezano pa je tudi z mnogimi človekovimi pravicami, denimo s pravico do vode in hrane.

Po ugotovitvah Svetovne zdravstvene organizacije je prvi vzrok smrti na svetu ekstremna revščina. Vse skupaj je postalo kot začaran krog: revščina povzroča bolezen, ta pa vodi v še večjo revščino. Številke kažejo nepravičnost in neenakost v življenju svetovnega prebivalstva.

Pravica do zdravja pravzaprav pomeni pravico do najvišjega dosegljivega standarda fizičnega in mentalnega zdravja. Je PROGRESIVNA pravica, med standarde uresničevanja pa med drugimi spadajo zmanjšanje števila mrtvorojenih in umrljivosti otrok, izboljšanje vseh oblik higiene okolja, preprečevanje in zdravljenje epidemičnih, endemičnih, poklicnih in drugih bolezni ter vsem zagotovljeno pomoč zdravstvene službe v primeru bolezni.

Pravica do zdravja vključuje svobodo odločanja o lastnem telesu, zdravju in življenju (denimo: prepoved prisilne sterilizacije, posegov, ki jih nismo odobrili, in medicinskih eksperimentov), pa tudi zaščito pred vsemi oblikami diskriminacije.

 Različne zanimivosti in zmote o pravici do zdravja

• Mednarodne definicije poudarjajo, da zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, temveč stanje popolne fizične, psihične in družbene dobrobiti!

• Raziskave WHO (Svetovne zdravstvene organizacije) ocenjujejo, da bi bilo na svetu 100 milijonov več žensk, če bi oba spola imela enak dostop do zdravstvenih storitev in hrane.

• 5 odstotkov svetovne populacije, ki razpolaga z največjim premoženjem, na osebo porabi 4500-krat več kot 20 odstotkov najrevnejših.

• 75 odstotkov svetovne populacije živi v državah v razvoju in ta odstotek predstavlja samo 8 odstotkov svetovnega trga z zdravili.

• Tretjina svetovnega prebivalstva nima dostopa do nujno potrebnih zdravil.

• Bolj kot količina sredstev na prebivalca na dolžino in kakovost življenja vpliva zdravstvena infrastruktura: ZDA in Kuba imata praktično enako povprečno življenjsko dobo (77 let), čeprav Kuba za zdravje nameni le eno petindvajsetino (!) sredstev ZDA – hkrati pa je kubansko razmerje med zdravniki in pacienti najbolj optimalno na svetu.

• Beli Američani v povprečju dočakajo 76,8, Afroameričani pa 6 let manj.

• Podatki GHO (Global Health Observatory) kažejo, da v urbanih predelih na 1000 otrok do petega leta starosti umre 69, v ruralnih pa kar 88.

• Kontracepcijo uporablja le 16 odstotkov žensk brez formalne izobrazbe. Med tistimi, ki končajo vsaj srednjo šolo, se ta odstotek zviša na 34.

• Kar 70 odstotkov vseh ljudi, ki so leta 2011 umrli zaradi posledic aidsa, je živelo v podsaharski Afriki.

• Leta 2001 so duševnemu zdravju dežele v razvoju namenile manj kot 1 odstotek celotnega zdravstvenega proračuna.

Povezava pravice z ostalimi človekovimi pravicami

Pravica do zdravja je najprej seveda neodtujljivo povezana s pravico do hrane in pitne vode, pa tudi s pravico do bivališča, zdravega delovnega okolja, do zasebnosti, zadovoljivih okoljskih standardov in izobraževanja o primernih zdravstvenih standardih. Vsem pripada enaka obravnava ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino. Za bolj ranljive paciente (otroci, duševno bolni, in druge ogrožene skupine) mora biti poskrbljeno še z dodatnimi ukrepi.

 
Pridruži se našim aktivnostim in spoznaj, kako lahko mladi sami vplivamo na izvrševanje naših pravic!

Read More

Pravica do dela

»Kdo bo pa tebi priskrbel službo?«

Zapoved: 

»Vsakdo ima pravico do dela, ki obsega pravico do možnosti zaslužka s svobodno izbranim ali sprejetim delom.« (6. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah).

Dejstvo: 

Januarja 2013 je bila stopnja brezposelnosti mladih v EU s 23,6% več kot dvakrat tolikšna kot pri odraslih.

Pravica do dela je ena najbolj pogosto kršenih socialno-ekonomskih pravic v Sloveniji. Pridruži se Klubu ACTRIGHT in spoznaj, kako lahko mladi sami vplivamo na izvrševanje naših pravic!

Pravica do dela

Pravica do dela je v Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah je določena v povezavi z drugimi pravicami in svoboščinami, med drugim pravico do dostojnega plačila za opravljeno delo, pravico do počitka, pravico do stavke in ustanavljanja sindikatov. Države pogodbenice tega Pakta priznavajo pravico do dela, ki obsega pravico do možnosti zaslužka s svobodno izbranim ali sprejetim delom, in jo z ustreznimi ukrepi varujejo.

Med ukrepe, s katerimi bi morala sleherna država stranka tega Pakta poskrbeti, da bi bila ta pravica vseskozi uresničena, spadajo tehnično in poklicno usmerjanje in izobraževanje ter programi, politika in metode za doseganje stalnega ekonomskega, socialnega in kulturnega razvoja ter polne in produktivne zaposlenosti v razmerah, ki jamčijo človeku uživanje temeljnih političnih in ekonomskih svoboščin.

Pravični in ugodni delovni pogoji morajo zagotavljati: 

• nagrado, s katero sta vsem delavcem zagotovljena vsaj: 

• pravičen zaslužek in enako plačilo za delo enake vrednosti brez kakršnegakoli razločka; zlasti mora biti ženskam zajamčeno, da njihovi delovni pogoji niso težji od pogojev, ki so jih deležni moški in da prejemajo za enako delo enako plačilo kot moški;
• človeka vredno življenje zanje in za njihove družine v skladu z določbami tega Pakta;

• zdrave in varne delovne pogoje;

• za vse enako možnost napredovanja pri delu v ustrezno višjo kategorijo, upoštevajoč pri tem le delovno dobo in sposobnosti;

• počitek, prosti čas, ustrezno omejitev delovnega časa in periodičen plačan dopust ter nadomestilo za praznične dni.

Obveznosti države

Države pogodbenice Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah so s podpisom te mednarodne pogodbe dale zavezo:

1) Da spoštujejo, ščitijo in izpolnjujejo pravico do dela tako, da se vzdržijo kakršnega koli dejanja, ki bi ljudi prikrajšal za njihove pravice (obveznost 1: spoštovanje pravice); da onemogočajo tretjim osebam, vključno s posamezniki, podjetji in nevladnimi institucijami, da bi prikrajšale ljudi za njihove pravice (obveznost 2: varovanje pravice); da izvajajo aktivne ukrepe tako, da lahko posamezniki in skupnosti udejanjijo svoje pravice (obveznost 3: uresničevanje pravice).

2) Da jamčijo enakost in nediskriminacijo pri možnostih in obravnavanju pri zaposlitvi. Diskriminacija pri dostopu do zaposlitve, usposabljanj in delovnih pogojev na podlagi rase, spola, religije, političnega prepričanja, državljanstva ali socialnega izvora, je prepovedana.

3) Da izkoristijo največ možnih dosegljivih virov, da tako zagotovijo pravico do dela na osnovi virov družbe kot celote, ne le na osnovi finančnih virov, npr. trenutnega proračuna.

4) Da izpolnjujejo minimalne ključne obveznosti glede pravice do dela, ki so določene z minimalnimi standardi (več o tem glej priporočila Odbora ZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice).

5) Da zagotavljajo človekove pravice tudi skozi izvedbo in rezultate, tako da so države odgovorne za svoja neposredna dejanja, pa tudi opustitve, kot tudi na primer za zagotavljanje ustreznih pogojev dela in neustrezno spopadanje s stopnjo brezposelnosti.

6) Da nadzoruje uresničevanje pravice do dela s strani vladnih in nevladnih akterjev, da nudijo ustrezna pravna sredstva, ko se pravico krši, in da zagotavljajo učinkovito sodelovanje civilne družbe pri zagotavljanju pravice do dela, na primer pri zaščiti pravice do organiziranosti (stavke, sindikati).

Read More

Senčno poročilo o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah

OBLIKOVANJE KOALICIJE NEVLADNIH ORGANIZACIJ ZA PRIPRAVO SENČNEGA POROČILA O STANJU EKONOMSKIH, SOCIALNIH IN KULTURNIH PRAVIC V SLOVENIJI

POMEN KOALICIJE IN SENČNEGA POROČILA

Ob alarmantnem zmanjševanju standarda ekonomskih in socialnih pravic v Sloveniji smo se pri Ekvilibu odločili, da bomo organizirali pobudo za pripravo senčnega poročila o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah za Odbor Združenih narodov o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah v Ženevi* (Odbor). Pobudo dajemo v sodelovanju z močno nevladno organizacijo Center for economic and social rights (CESR.org) iz New Yorka. CESR je že sodeloval v številnih koalicijah nevladnih organizacij (NVO) po vsem svetu, nazadnje v sodelovanju z Amnesty International in koalicijo NVO v Španiji, kjer so leta 2012 oddali zelo odmevno senčno poročilo o tamkajšnjih radikalnih varčevalnih ukrepih. Na podlagi tega poročila je Odbor poslal prelomno odprto pismo državam o varčevalnih ukrepih in ESC pravicah, ki bi ga te morale upoštevati, če ne želijo tvegati kršitev. Informacije in opozorila nevladnih organizacij so ključni za kvaliteten nadzor Odbora, pa tudi za prepotrebno samorefleksijo države, saj so države v svojih poročilih žal izrazito nagnjene k olepševanju stanja, k opisom neoprijemljivih načelnih prizadevanj ali celo izpuščanju podatkov, ki bi lahko bili moteči. Po izkušnjah sodeč je Odbor pri sprejemanju informacij in argumentov najbolj naklonjen ravno skupinskim senčnim poročilom koalicij nevladnih organizacij, ki na pregleden način in po možnosti celostno povzamejo stanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic v posamezni državi.

Nadvse bi nas veselilo, če bi se nam tudi vaša nevladna organizacija pridružila pri tej pomembni pobudi. Prepričani smo, da so človekove pravice lahko močno orodje za doseganje družbenih sprememb, večje enakopravnosti in blagostanja. Čutimo se zavezane k opozarjanju nanje, po svojih najboljših močeh. Žal je tako, da morajo opozorila in predlogi za izboljšave pogosto priti še iz tujine, da so predlogi in opozorila zares slišani. S skupnimi močmi bi nam tako lahko uspelo pripraviti kvalitetno in prepričljivo senčno poročilo, ki bi opozorilo na zamolčane kršitve, kazalce stanja in druge podatke, ki kažejo na zmanjševanje ravni ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic v naši državi. Poročilo bi morali dokončati najkasneje do maja 2014, ko je v Ženevi preliminarno zasedanje članov Odbora ob preučitvi uradnega poročila države o stanju v Sloveniji. 

Zdi se nam ključno, da se zbere čim več nevladnih organizacij, ki lahko vsaka s svojega področja delovanja državi nastavi ogledalo in tako pomembno prispeva k delu Odbora s svojimi opažanji o stanju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic v Sloveniji. S senčnim poročilom bi nedvomno lahko vplivali na priporočila Odbora Združenih narodov Sloveniji in tako pridobili pomemben in učinkovit vzvod v prizadevanjih za izboljšanje ravni varstva teh pravic na domačih tleh.

KOALICIJA NVO

Vabimo vas, da se nam pridružite tudi vi! Na naše vabilo in na prvem uvodnem srečanju NVO v septembru 2013 se je zbralo kar 16 nevladnih organizacij. Na srečanju smo se pogovorili o najbolj ključnih področjih, ki bi jih lahko vključili v senčno poročilo, npr. zmanjševanje posameznih socialnih pravic, povečevanje revščine, alarmantno stanje na trgu dela, posebej za posamezne skupine, brezposelnost, regresija in splošna apatija na področju varstva pred diskriminacijo, odsotnost resne stanovanjske politike, krčenje obsega pravic iz naslova zdravstvenega varstva ipd. Opozoril zagotovo ne manjka, pomembnega dela pred nami je ogromno!

Če bi se želeli pridružiti naši pobudi in sodelovati pri pripravi senčnega poročila, prosim pišite na naslov manca@ekvilib.org (koordinatorka koalicije: Manca Šetinc Vernik).

Ekipa Ekvilib Inštituta

____________

* Odbor Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice v Ženevi sestavlja 18 neodvisnih strokovnjakov, ki nadzorujejo uresničevanje pravic iz Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, dajejo priporočila ter od maja 2013 dalje tudi sprejemajo pritožbe posameznikov, katerih ESK pravice so bile kršene. Države pogodbenice morajo poročati Odboru o stanju v državi na vsakih 5 let.

Read More

"Kriza lahko boli, a varčevalni ukrepi ubijajo!"

Slovenija kljub številnim mednarodnim opozorilom še vedno nima nacionalnega akcijskega načrta (niti vizije niti strategije) za uresničevanje človekovih pravic, prav tako pa nima vzpostavljenega institucionalnega spremljanja (monitoring) stanja. Zato pravzaprav ni presenetljivo, da ob varčevalnih ukrepih, ki sta se jih obe zadnji vladi lotevali za zmanjševanje krize, ni bilo narejene resne refleksije ali vsaj približno nepristranske ocene o vplivu le-teh na raven spoštovanja ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic.

Ekonomske, socialne in kulturne pravice so pomembne. Kljub Dunajski deklaraciji, katere 20. letnico smo praznovali pred kratkim in v kateri je mednarodna skupnost vnovič poudarila nedeljivost in medsebojno neločljivo povezanost ter univerzalnost vseh človekovih pravic, pa so te pravice v praksi še vedno zapostavljene. Predvsem zaradi zastarelih argumentov, da so neiztožljive, da se težko »meri« njihov napredek in njihovo uresničevanje, pa tudi zaradi njihove domnevno preveč ohlapne in programske narave nasproti domnevno bolj trdim in jasnim političnim in državljanskim pravicam. S krizo in sprejetimi varčevalnimi ukrepi so tudi v Sloveniji pretežno najbolj na udaru prav ekonomske, socialne in kulturne pravice, kar bi nas moralo vse zelo skrbeti. Priznani britanski strokovnjak ekonomije zdravja, David Stuckler, v svoji zadnji knjigi na primer s statističnimi podatki zadnjega desetletja dokazuje, da imajo varčevalni ukrepi uničujoče posledice na zdravje (in smrtnost) prebivalcev Evrope. Najbolj dramatične posledice se danes kažejo v Grčiji, državi, ki je imela eno najnižjih stopenj samomorilnosti – v zadnjem času se je število samomorov povečalo za 60%, varčevalni ukrepi na področju preventive HIV pa so botrovali 200% povečanju okužb z virusom HIV.

Mnogo bolj kot vlaganje v dokapitalizacijo ali reševanje slabih bank se državi lahko obrestuje vlaganje v izobraževanje, javno zdravstvo, zaposlovanje in socialno varnost. Izkušnje skandinavskih držav v času krize, še posebej Islandije, kažejo, da takšno vlaganje ne viša le družbenega blagostanja, pač pa neposredno vpliva tudi na okrevanje gospodarstva.

Pri nas se o posledicah varčevalnih politik odločno premalo govori v jeziku človekovih pravic ter ob dovolj konkretnih (merljivih) kazalcih. Ob analizah zmanjševanja ravni varstva človekovih pravic, ki so bile na primer narejene v Španiji ali na Irskem, se je pokazalo, da so zgrešene sistemske politike in nepremišljeni varčevalni ukrepi pogosto diskriminatorni in retrogresivni ter v popolnem nasprotju z načeli Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Ta od držav podpisnic (med njimi je tudi Slovenija) zahteva, da so ukrepi, ki zmanjšujejo raven pravic (pa čeprav v krizi), lahko le začasni, nujni in sorazmerni, nediskriminatorni in morajo obvezno ohranjati minimalno temeljno raven pravic.

Ob alarmantnem zmanjševanju standarda ekonomskih in socialnih pravic v Sloveniji se je na pobudo Ekvilib Inštituta oblikovala velika koalicija nevladnih organizacij za pripravo senčnega poročila za Odbor Združenih narodov o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah v Ženevi. Prezrte ali zamolčane informacije in opozorila nevladnih organizacij so ključni za kvaliteten nadzor Odbora, pa tudi za prepotrebno samorefleksijo države, saj so države v svojih poročilih žal izrazito nagnjene k olepševanju stanja, k opisom neoprijemljivih načelnih prizadevanj ali celo izpuščanju podatkov, ki bi lahko bili moteči. Prepričani smo, da so človekove pravice lahko močno orodje za doseganje družbenih sprememb, večje enakopravnosti in blagostanja. Čutimo se zavezane k opozarjanju nanje po svojih najboljših močeh. Žal pa je tako, da morajo opozorila in predlogi za izboljšave pogosto priti še iz tujine, da so predlogi in opozorila tudi zares slišani.

Manca Šetinc Vernik, Ekvilib Inštitut

[*] David Stuckler v svoji najnovejši knjigi: The Body Economic, Why Austerity kills

Read More

Klub ACTright

V Ekvilib Inštitutu smo tekom projekta Actright, ki smo ga pričeli z mednarodno šolo o človekovih pravicah v novembru 2012, zgradili osnovo za mrežo aktiviranih mladih, ki se bi po izobraževanju želeli še naprej aktivno udejstvovati na področju človekovih pravic.

Skozi prvo izobraževanje na mednarodni šoli, imenovani Pravice v krizi, se je izoblikovala mreža izjemno motiviranih mladih aktivistov, ki so se povezali v t.i. Klub Actright, klub mladih aktivistov za človekove pravice. Skupina se je po koncu intenzivnega izobraževanja (pa tudi tekom šole) redno sestajala na različnih srečanjih, od priprave izobraževalnih modulov delavnic, ki jih sedaj izvajajo po celotni Sloveniji, do izbora dokumentarnega filma za filmske projekcije in celovitega načrtovanja kampanje o prepoznavanju pomena ekonomskih, socialnih ter kulturnih pravic. Skupina se je prav tako vključila v že obstoječo mednarodno oz. svetovno mrežo mladih aktivistov za človekove pravice CODAP. Prav tako bo v kratkem zaživela Facebook stran Kluba Actright, ki jo pripravljajo mladi aktivisti, z možnostjo včlanjevanja novih zainteresiranih mladih aktivistov.

Prepričani smo, da smo s Klubom Actright vzpostavili tudi dolgoročno strukturo in forum za aktivno delovanje mladih na področju človekovih pravic, ki bodo svoje sovrstnike, pa tudi druge sodržavljane in sodržavljanke, osveščali o pomenu človekovih pravic ter spodbujali k večji participaciji in bolj aktivnem državljanstvu.

Read More